basen za tiste dni, ko skoraj odnehaš
S peresi, ki so migetala kot tisoče dihov med dvema srčnima utripoma.
V neki starodavni deželi je izbruhnil velik požar v gozdu.
Ogenj ni vprašal za dovoljenje – prišel je nenadoma: divji, rdeč, nenasiten.
Drevesa so pokala, zrak se je gostil, v nebo so letele žareče iskre in veter jih je širil, da so z žgočim poljubom obarvala še zelena drevesa v plamene.
Vse, kar je živelo, je bežalo.
Razen enega bitja.
Majcena ptica – kolibri.
Letel je do potoka,
zajel drobceno kapljico vode v svoj kljun
in jo nesel nad plamene.
Spustil jo je. In znova poletel.
Spet in spet. Kaplja za kapljo.
Dih za dihom.
Velike živali so jo opazovale.
Slon, stari volk, sova.
Rekli so:
»Mala si, ptica. Premajhna. To nima smisla. Nikoli ne boš pogasil požara.«
Kolibri je za hip obstal v zraku.
Njegova krila so pela tiho, skoraj neslišno pesem.
Potem pa je rekel:
»Vem. Ampak to je del, ki ga jaz lahko naredim. In delam ga s srcem.«
V njegovih očeh ni bilo trme.
Tam je gorela svetloba.
Iskrica, ki ni prosila za odobravanje. Iskrica, ki samo JE.
In nekaj se je premaknilo.
V drevesih, ki so še stala. V živalih, ki so opazovale.
V tišini med plameni.
Sova je odletela po listje, jelen je prinesel mokro mahovje, slon je napolnil trobec z vodo iz bližnjega napajališča…
Celo veter se je obrnil in začel pihati drugače.
Gozd se ni rešil v trenutku – a tisti dan se ni vse končalo.
Tisti dan se je rodil nov začetek.
✨
Za vsak trenutek, ko se zdi, da si premajhna.
Za vsako misel, ki pravi, da nimaš vpliva.
Za tisti košček v tebi, ki še verjame.
Ne odnehaj.
Tvoje kaplje imajo moč, ker prihajajo iz kraja, kjer še gori resnica.
✨
Posebno moč pa imajo tudi drobne, a mogočne kapljice eteričnih olj…
Konec avgusta ti vztrajnost šepetajo vonji komarčka v steklenički.
