Na robu gozda, tam kjer zrak diši po kardamomu in noč diha z zvezdami,
je nekoč živela ženska, ki je nosila v sebi posodo.
Ni bila iz gline, ne iz kovine ali stekla, temveč iz svetlobe –
tanka, žareča, kot da je stkana iz mesečine in diha.

Vsako jutro je vstala pred soncem, odprla dlani in vlivala v posodo,
kar je imela:
nasmeh, ko ga je komu podarila,
objem, ki je pogrel,
besedo, ki je pomirila.
A ne glede na to, koliko je dala,
je bila posoda vedno skoraj prazna.
Kot da nekje, v nevidnem kotičku njenega srca,
počasi kaplja skozi razpoko.

Zato je nekega dne odložila vse, kar je nosila.
Sedla je ob reko in poslušala, kako voda govori.
Ritmično, starodavno, kot utrip Zemlje.
V tistem šepetu je prepoznala stavek, ki ni imel glasu:

»Radodarnost ne živi v dajanju, temveč v prelivanju.«

Takrat je razumela, da je njena posoda suha,
ker je pozabila nanjo.
Hotela je svet napolniti,
še preden je napolnila sebe.

Začela je dihati —
počasi, globoko, v ritmu reke.
Z vsakim vdihom je nekaj toplega vstopilo vanjo.
Svetloba, vonj zemlje po dežju, toplina spomina,
mehka melodija srca.
Dih za dihom je posoda postajala težja, polnejša,
dokler se ni gladina dvignila čez rob.

Takrat ni več razmišljala, komu bo kaj podarila.
Ni več tehtala, komu pripada.
Svetloba se je sama razlila –
v travo, v zrak, v oči tistih, ki so ji prišli naproti.

In vse, česar se je dotaknila, je začelo sijati.
Ne zato, ker je delila,
ampak zato, ker je bila polna.

Polna diha.
Polna srca.
Polna življenja, ki se ne da zadržati.

Od takrat je vedela:
resnična radodarnost ni dejanje.
Je stanje.
Je val, ki se preliva iz srca,
ko življenje v tebi postane večje od tvojih meja.