O treh dragih sesalcih, novi spletni strani in večni želji, da bi si z avtomatizacijo olajšali življenje.
Nekoč je bil en sesalec dovolj
Moja mami ima en sesalec že odkar pomnim. Oziroma vem, da je pred nekaj desetletji imela še enega drugega, ampak sem bila takrat premajhna, da bi se spomnila, kakšen je bil, katere znamke …
Ta njen, zdaj že precej star gospodinjski pomočnik, še vedno odlično deluje. Že nekaj desetletij!
Zanj sicer ni odštela malo denarja, ampak prav zato sem tudi sama verjela, da je nekoliko višja cena recept za zanesljivega pomočnika, ki bo dobro delal vsaj deset let. Ali pa vsaj do poteka garancije, no!
Tehnologija gre naprej, ampak kakovost … Ne samo caplja za njo, ampak večinoma prav pošteno nazaduje.
In tako se je zgodilo, da imamo doma ne enega, ampak kar TRI precej drage sesalce!
Trije sesalci, ena želja: manj dela!
Prvi, in to povem čisto odkrito, ker sem nad njim resnično razočarana, je Polti Vaporetto Lecoaspira FAV80, ki je hkrati tudi parni čistilec.
Na papirju in v prodajnem salonu vse super, krasno, skoraj sanjsko. Sesanje, para, globinsko čiščenje, tudi pomiva tla lahko hkrati ob sesanju… Kaj bi si človek še želel?
No, recimo delujoč aparat in servis, ki ti pomaga, ko gre kaj narobe.
Žal je bila moja izkušnja s servisom v garancijskem roku vse prej kot prijetna. Napake niso odpravili ne prvič ne drugič, komunikacija je postajala vse bolj nestrpna in neprijazna, nazadnje pa sem dobila nazaj še precej umazan aparat, za katerega močno sumim, da sploh ni bil moj.
Kako to vem? Na našem je bila ena od nalepk poškodovana, na vrnjenem aparatu pa je bila brezhibna.
In ta »popravljeni« aparat? Po približno desetih minutah uporabe začne izgubljati paro, v enajsti minuti je povsem zmanjka. Sesanje sicer še vedno deluje.
Skratka, drag pomočnik, ki opravlja svoje delo le na pol. In jaz nimam prav nobenega veselja do ponovnega pregovarjanja s servisom.
Potem sem kupila Dysona V15 Detect.
Top!
Res odličen sesalec. Še posebej, če imaš doma ADHD-jevca, ki preprosto ne more nehati sesati, dokler mu osvetlitev na nastavku kaže še zadnji prašni delec. 🤩
Ampak naš ADHD-jevec se je preselil na svoje.
In ostali smo mi, ki za temeljito sesanje celega stanovanja še vedno porabimo skoraj eno uro. Vmes se izprazni še baterija, za brisanje tal pa praviloma zmanjka časa.
In sem razmišljala …
Saj smo vendar v 21. stoletju! Zakaj še vedno toliko časa porabljamo za nekaj, kar bi lahko naredil stroj?
Tako je k nam prišel še iRobot Roomba Combo 705 Max.
Ta pa sesa IN pomiva!
Izmenično, skupaj, standardno, turbo, smart … Ni da ni!
Zakaj, za vraga, nisem tega naredila že prej?!
Ko za avtomatizacijo skoraj doktoriraš
No, tudi tu se je izkazalo, da ima vsak čudež tehnologije svoje muhe.
Na primer, naš robotek ne zmore premagati nog jedilniških stolov. Zato je treba pred vsakim čiščenjem stole previdno dvigniti na mizo. In to tako, da se slučajno kateri ne zvrne, ker če ga ne potisneš do milimetra pravilno, s treskom zleti po tleh.
Potem je tu še njegova zanimiva navada, da ob kakšni oviri, pri kateri potrebuje človeško pomoč, ne nadaljuje nujno tam, kjer je ostal, ampak kar zaključi celotno nalogo.
Kar je precej zoprno.
Še posebej, če ob tem ne opravi niti predvidenega čiščenja in sušenja brisalnega valjčka. Mokri, umazani deli pa so lahko hitro recept za neprijetne vonjave, bakterije in plesen.
In tako namesto sesanja in pomivanja tal skoraj doktoriraš iz vzdrževanja robota, nastavitev aplikacije in optimizacije priprave stanovanja na čiščenje. Pa še spremljati ga moraš na vsakem koraku. Kot otroka 🤩
Res je, da mi prihrani precej dela.
Ampak nekaj novega mi ga pa tudi ustvari.
In ob tem se mi poraja vprašanje: koliko časa mi pravzaprav ostane od vsega tega prihranjenega časa?
Od sesalca do spletne strani. Ista zgodba, drug bazen!
Prav podobno se mi dogaja s postavljanjem nove spletne strani Bit-Je.
Ko sem se lotila projekta, sem imela precej jasno predstavo, kaj želim ustvariti. Lepo, pregledno, uporabno spletno stran, na kateri bodo obiskovalke našle vse informacije, se prijavile na jogo, kupile kakšen izdelek in dostopale do spletne učilnice.
Saj danes imamo vendar na voljo toliko orodij, ki naj bi vse to poenostavila!
No ja …
Potem ugotoviš, da je treba neprestano nekaj posodabljati. Pa po eni posodobitvi ne deluje več neki vtičnik. Pa iščeš krivca. Pa nekaj popraviš, kar za seboj potegne tri nove prilagoditve. In intregracija za to in ono. In naročnine…
In potem so tu še stvari, za katere pred nekaj meseci sploh nisem vedela, da obstajajo.
Snippeti, preusmeritve, predpomnilnik, sledilne kode, integracije …
Danes se že skoraj pogovarjam v jeziku, za katerega bi še pred kratkim potrebovala prevajalca. 😅
In ko končno rešiš eno težavo, se lahko že lotiš naslednje izboljšave.
Priložnosti za učenje očitno nikoli ne zmanjka!
V kateri bazen sem skočila!
Plavam …
Včasih kravl, včasih žabico, včasih samo lovim sapo.
Ampak veš kaj?
V resnici me marsikaj od tega tudi neizmerno veseli!
Rada raziskujem, odkrivam, se učim, povezujem stvari, o katerih se mi še včeraj niti sanjalo ni. In tisti trenutek, ko nekaj, s čimer se ukvarjam že ure, končno DELUJE!
Neprecenljivo! 🤩
Kaj pa naredim s časom, ki ga prihranim?
Ampak zadnje čase se mi poraja še eno, precej bolj zanimivo vprašanje.
Kaj pravzaprav počnem z vsem tem časom, ki naj bi si ga prihranila?
Ker če dobro pomislim, si nisem kupila robotskega sesalca zato, da bi postala strokovnjakinja za njegovo vzdrževanje.
In spletne strani nisem začela postavljati zato, da bi dneve preživljala med nastavitvami, posodobitvami in iskanjem nezdružljivih vtičnikov.
Vse to počnem zato, da bi imela več prostora.
Za ustvarjanje. Za ljudi, ki jih imam rada. Za gibanje, ples, naravo. Za stvari, ki me veselijo.
Tudi za čisto navaden dolgčas, če mi zapaše.
Pa se mi včasih zdi, da vsakič, ko si nekje izborim malo prostora, vanj že stlačim nekaj novega.
Še en projekt. Še eno izboljšavo. Še eno stvar, ki bi jo lahko naredila hitreje, bolje, pametneje.
Kot da prazen prostor kar kliče po tem, da ga je treba zapolniti.
In potem se vprašam …
Kdaj sem nazadnje nekaj počela, ne da bi želela karkoli izboljšati?
Ne svojega doma.
Ne svojega posla.
Ne svojega telesa.
Ne sebe.
Samo bila. Brez cilja, brez načrta in brez potrebe, da bi iz tistega trenutka nastalo nekaj koristnega.
Morda ne potrebujem še ene izboljšave
Ne razumi me narobe. Ne nameravam se odpovedati tehnologiji, učenju ali novim projektom.
Pravzaprav že razmišljam, kaj vse bi lahko še avtomatizirala. 😅
Ampak vse bolj se zavedam, kako pomembno je razlikovati med tem, kar mi resnično olajša življenje, in tem, kar me zgolj zaposli na drugačen način.
In predvsem, da prostega časa ni treba vedno spremeniti v produktiven čas.
Da lahko nekaj počnem samo zato, ker mi je prijetno.
Da lahko plešem, ne da bi se učila koreografije.
Se sprehajam, ne da bi štela korake.
Sedim v tišini, ne da bi se trudila “pravilno” meditirati.
Da mi ni treba nenehno nekaj dosegati, popravljati, načrtovati ali izboljševati.
Niti sebe.
In tukaj se zame začne Čista Esenca. Prostor, kjer mi ničesar ni treba optimizirati. Kjer se lahko skozi dih, gib, zgodbo, vonj in tišino za nekaj časa odmaknem od vseh svojih »moram«. Kjer lahko prisluhnem telesu, začutim, kaj potrebujem, in se spomnim, da sem več kot vse svoje vloge, opravila in dosežki.
Prvo srečanje Čiste Esence sem poimenovala Ko zaslišiš klic.
In zanimivo, kako hitro zaslišimo piskanje sesalca, opozorila na telefonu in obvestila spletne strani, tisti mnogo tišji klic iz nas samih pa včasih povsem preslišimo.
Morda zato, ker ne zahteva, da nekaj naredimo.
Morda nas samo vabi, da se za trenutek ustavimo.
In si dovolimo biti.
Brez potrebe, da bi karkoli izboljšali.
Bit JE.
Če tudi ti v vsakdanjem vrvežu kdaj preslišiš svoj notranji glas, te vabim, da mu prisluhneš na prvem srečanju Čiste Esence, Ko zaslišiš klic, v soboto, 7. novembra 2026, v Ljubljani.
Dodaj odgovor