Sem imela perfekten plan, ki se dobro sklada z mojo “šparovno” (mamina polovička mene je le gorenjska), pa tudi po fotru iznajdljivo naravo.
Obožujem smučanje, bordanje, pa big-footanje (sploh ne razumem, zakaj Big footk več ne delajo!). In vedno vlečem VSE na smučarijo. Pancarje, bootse, smuči, big-footke, pa še kakšne skate-smučke. In ker hči zadnja leta borda, pa tudi rada smuča… sem mislila, da bi prihranili s prostorom (nimamo truge na avtu) in tudi finančno seveda…
Ampak… Hči ima številko noge 44, jaz pa 39.
Kakorkoli.
Takoj prvi dan smučarije greva v ski trgovino in servis, vendar niso imeli distančnih ploščic (ali kako se reče), ki malo dvignejo vezi od deske, da ji prsti bootsov ne bi gledali preveč čez desko. In poprosiva, če ji naštelajo vezi, tako da bodo perfect za njeno znanje in stil vožnje. Pa… naju prodajalec/serviser sooči z dejstvom, tega ne prodajajo in da so njeni bootsi waaaaaaay predolgi tudi za wide širino deske. In si izposodiva druge, ki so ji prav, pa zaradi oblike prsti in peta ne gledajo toliko čez.
Ok. Ni tak strošek. Se zmeniva še, da čez tri dni zamenjava bootse za pancarje, ker bo potem ona smučala z mojimi smučkami, jaz pa deskala z njenim bordom.
Trije dnevi minejo. Polni upanja prideva spet na servis/izposojevalnico. In – glej ga zlomka! (moj najmlajši bi rekel: Glej ga Zvonka! ha ha ha) – prvi pancarji, ki jih pomeri, si ji kot uliti! Kar je bil pravi čudež, ker ima hči precej polno nogo…
Ampak…
Vezi na mojih smučeh se raztegnejo do 32,3, pancarji pa so bili dolgi 32,5, za dva mm ne štima! In sva si izposodili še smuči. Ok, požrem še ta strošek. Preverim še, da se zares zadrsam z desno nogo naprej, torej mi bo postavitev vezi na deski z desno naprej ok… Kar je bilo pomembno, ker smo tri dni nazaj ugotovili, da je en vijak na desni vezi premočno zategnjen in se ga ne da odlosat, torej se nikakor ne da spreminjati pozicije sprednje vezi.
In klik, klik! smuči so gor. Še jaz zapnem vezi na bordu in… OMG! V resnici vozim z levo naprej in ne z desno!!!! In sem si rekla, ok, bom pa reprogramirala svoje možgane in se naučila voziti z desno naprej. In nekako je šlo, ampak ni to to, nič od uživancije… Pa sem vozila kar z “repom”, ki je malenkost krajši kot “nos” naprej. Kot na tej vezi, ki je postala zdaj sprednja, sem uspela spremeniti, da s stopalom leve noge nisem več gledala nazaj ob deskanju, pa da zaradi položaja desne noge nisem imela stopal narazen in navzven kot raca.
In mi je šlo, z malo strahu v ozadju, cel dan dobro. Ponosna, kakšen MacGyver da sem, sama si znam naštelat vezi, pa če ne gre, se vozim kar z repom naprej!
In naslednji dan sem nadaljevala.
Dokler nisem zapela s kanto, padla na trebuh navzgor v hrib, nič takega, nič posebnega, ampak v levi meči me je pa zapeklo. In v vsak zavoj v desno do zgornje postaje dsedežnice sem zakričala od bolečine.
Sem masirala mišico (in svoje možgane), da bo vse v redu, samo malo raztegnem, malo pomasiram, si odpočijem, pa grem naprej… Pa sem se naposled le odločila, da se z desko v naročju raje osramočeno usedem na sedežnico v vožnji… navzdol…
Dva dneva počitka. Hlajenje, ležanje z dvignjeno nogo. Hitro se je izboljševalo. Potem pa celodnevna vožnja v Slovenijo. Ampak zvečer je bilo vse v redu. Zjutraj pa več ne: leva noga občutno bolj mrzla. In mravljinčasta.
Nekaj ur na urgenci. Izzid: najboljši možen scenarij glede na vse skupaj: samo nategnjene in natrgane mečne mišice, nobenih zlomov, na strdek ali kaj usodnega tudi ne kaže. Še naprej počitek in hlajenje in noge v luft.
Vsaka šola nekaj stane, kajne? Ko gre za lastno zdravje in varnost… ne bodi škrtica, kot jaz. In naša telesa niso vsemogočna. Sploh ne več v teh letih blizu petdesetim 😉
Takole polomljena sem…
In jutrišnji Shakti Dance bo tih. Nežen. In prav zato mogočno globok.
Učim se tudi veščine: prositi za pomoč. In tudi jutri bo priskočila Janja in si bova podali roke v vodenju.
Z nami bo tudi mira – smola drevesa, ki ne beži pred ranami.
Mira hladi razgreta čustva, pomaga videti čustvene izzive z višje, duhovne perspektive in nas uči, da modrost ne prihaja iz napora, ampak iz tega, da si dovolimo prisluhniti.
In konec meseca, v soboto 31. januarja v tem duhu raziskujemo Moč nežnosti tudi na Čisti Esenci Kundalini Joge. Toplo vabljena.
