Včeraj sem bila na družinski postavitvi oziroma na Sky Circle.

Kako me je bilo strah… Kaj se bo pokazalo. Kajti opogumila sem se in postavljala “na oder”, vsem na očeh, odnos z možem. No, v bistvu odnos s samo seboj…
Morda pa česa ne vem in je resnica med nama, v nama grozna!

Pa sem končno prišla na vrsto.

Nisem izvedela kaj dosti novega, sem se pa zagotovo zavedla že vedenega na nov način. Bolj globoko. Bolj pristno.

Vedno sem bila iskalka Resnice in Ljubezni.
Ljubezni in Resnice.
“Resnične Ljubezni.”
V vsem.

In sem tudi videla Resnico in Ljubezen v vsem. Tudi, če je bila ovita v tenčico iluzije. Ali prepredena v trden kokon iluzije.
Ljubezen vedno najde pot ven.
Resnica vedno najde pot ven.

A z leti, skozi kar nekaj odnosov, sem končno spoznala, da mi ni treba vedno čakati na gosenico, kdaj se bo izvalila. Da mi ni treba biti niti priča temu, da se gosenica vedno znova zabubi v kokon. Da ni potrebno, da sem njen list, njena opora, ki jo izsesa do zadnjega življenjskega sokca, da se potem iz te bube morda nekoč razvije prekrasen metulj.

Ampak kaj me je gnalo iz odnosa v odnos, v iskanje na napačnih koncih, v sprejemanje nezdružljivega z mano, z mojo Bitjo, z Jaz Sem Jaz?
Zakaj sem vedno znova v odnosih izgubljala sebe, z izgubo sebe pa seveda tudi partnerja?

Izrisala se je globoka bolečina ženske linije, rodove in rodove nazaj.
Ne vem, koliko žensk je stalo tam. Močnih, celo mogočnih v svoji kleni drži, da ne potrebujejo nikogar, najmanj pa moškega, za življenje.

Ampak pod tem trdnim in trdim oklepom ter mnogokrat pod masko bolj ali manj graciozne ali pa po drugi strani mučeniške vsemogočnosti, je kričalo:

“Zakaj sem vedno za vse sama?!”
“Zakaj moram biti Moški v tem odnosu, v tej družini?!!”
“Kje sem pa jaz?!?”

Spomnim se, ko sem bila majhna deklica, pa dekle, pa mlada ženska…
Kako sem zviška gledala na mamin kompromis same s seboj, zavoljo varnosti, ki se meni takrat to sploh ni zdela.

Sploh v najstniških letih, takrat nekje v drugem, tretjem letniku gimnazije, se mi je zdelo to tako… basic. Najbolj osnovna potreba po Maslowu.
Seveda sem hrepenela po več!
Sploh v Ljubezni, sploh v odnosu!

In sama v sebi sem se počutila zelo varno.
Zakaj bi varnost iskala pri drugem?

Pa je res nisem?

Prišel je prav potiho…

Tale pesem mi je zelooo pisana na kožo. Zgodba mojih ljubezni je morda malo drugačna, občutim pa jo do kosti.

Bila sem zeloooooo naivna. In lačna ljubezni.
No, morda varnosti, a tega takrat še nisem vedela.

Pa tudi če bi.
Če sem.
Si tega takrat ne bi priznala.

In zdaj si tu. Res nisi bil povabljen.
Prvič sva se srečala pred več kot tridesetimi leti. Tvoj brat, moj takratni sošolec me je “predstavil”, ko sem prišla k njemu na obisk (kasneje je bil nekaj mesecev moj prvi fant). Ti si sredi popoldneva spal. Študent pač. Če se prav spomnim, niti oči nisi odprl.

Ampak jaz sem se spomnila, da sem te srečala že pred tem.
Mimo mene si zakorakal na 9-ki mestnega avtobusa in sem pomislila:
“Vau, to jo to, to je tip zame. Svetlolas, postaven, širokih pleč… In te velikeeeee, nedolžne, iskrene zelene oči…”

Veliko časa sem preživela stran od doma in pri vas doma, s tvojim bratom takrat. In iskreno nisem mislila nate takrat. Niti kasneje.

Pa sva se srečala čez slabih 25 let.
V trenutku, ko sem bila najbolj nastrojena proti osebkom moškega spola.

Ko enkrat ni bil tisti drugi žrtev mojih tihih podzavestnih pričakovanj, ampak sem bila jaz odvržena kot neizpolnjeno pričakovanje drugega. Sama sebi sem se čudila, kako z lahkoto sem ga izpustila. Kot da se ne bi v njegovem objemu prvič počutila zares kot doma. Kot da ne bi vedela, da naju je združila usoda. Kot da ne bi bila prepričana, da sva prišla skupaj z razlogom: da se drug od drugega nekaj naučiva.

V preteklosti bi se oklepala te bilke z obema rokama in upala, da bova ob njej zrastla oba.
Tokrat pa mi je bilo jasno, da jo je nekdo poteptal in da tam ni bilo za naju več ničesar.
Iz tega sem potegnila neprecenljivo lekcijo:
Zatreskanost v pričakovanja ni ljubezen.

In si prišel ti.

Po srečnih naključjih sem te spustila blizu. In sva zaplesala ta ples. Ples dveh duš, dveh teles. Včasih zapleševa tango razuma. In tudi v tem uživam. Mislim, da v filozofiranju skrivaš, koliko ti pomenim in da se v bistvu tudi ti… bojiš… ostati sam…

Skupaj do torka. Do najinega zadnjega torka. Do tistega torka, ko v sredo ne bova več.

Tako je rekla tvoja duša, tvoja energija, na postavitvi.

Jaz pa sem si to vztrajno prevajala po svoje:
da do tistega torka, ko boš odšel, ko me boš tudi ti zapustil.

Rabila sem jasno slišati, v varnem objemu, v objemu Varnosti.
Da bova skupaj dan po dan.
Od torka do torka.
Do torka.
Do torka.
Do torka.
Do torka.
In tako v neskončnost.
Do najinega zadnjega.

Nekoč bom znova sama…
Kjer je rojstvo, tam je smrt.

A to ni razlog, da nama kopljem grob že kar vnaprej…
Ni razlog, da se živa vanj zakopljem že zdaj.

Vmes je Življenje.
In moja dolžnost, ne samo pravica, je, da ga živim.

Bila sem zelo naivna.
In lačna ljubezni.
No, morda varnosti, a tega takrat še nisem vedela.

In veš kaj?
Še vedno sem.

Naivna namreč.
Ta beseda zame nikakor ni psovka.
Saj ni slab tisti, ki je otroško naiven.
Slab je tisti, ki to izkoristi…

A vseeno ne plešem več skozi življenje z na stežaj odprtih srcem.
Zdaj pred kom zagrnem zavese.
Pred kom okna tesno zaprem.
Včasih je treba spustiti tudi rolete…

Včasih je bil moj moto (ne vem, od koga je ta citat):
“Želim se učiti ljubiti, da bo ljubezen moja učiteljica.”

Zdaj pa vem, da to tako ne gre.

Ljubim.
Ljubezen je moja učiteljica.

Mehčam se v objemu dvojih parov čudovitih oči in počasi odlagam oklep…

In nasmeh je bolj… sladak.

In naj me od zdaj naprej spet do kosti pretresa tole.
Da meso na njih oživi: