Od viška… boli glava. Kje pa je tu obilje?

Že nekaj časa sem se spogledovala z idejo, da si naredim domačo “vegeto”. Da tudi sopotnik počasi prestrukturira svoj okus in prešalta z natrijevega glutaminata, ki prav trigira brbončice… na pristno… hrano. Ki hrani.

In sem na Malem placu naročila 6kg zelenjave, izbrane prav za pripravo domače vegete, pa še recept imajo na spletni strani. Zmaga!

Ko 6 kg ni več samo 6 kg…

Pa grem na prevzem.

In šok!

Tega je cel žakelj!

Dobro, da je tokrat šel mož z mano, da je to nosil, naložil v avto, prinesel po stopnicah…

Kmalu mi je postalo jasno tudi, da niti slučajno nimam dovolj kozarčkov za končni produkt.

Operacija: kozarčki

In se klicala prijateljice, mami.

Prevzemala kozarčke. Jih pomivala. In na koncu sem jih šla še kupit. 

Potem pa pranje zelenjave. Sušenje. Lupljenje korenčka, zelene, kolerabe, peteršiljeve korenine. Ribanje (hvala ti robot!). Pa posebna skrb pri umivanju pora. Sušenje peteršilja.

Mislila sem si, da bom to vse naredila pred kosilom, pa se je zavleklo v 6-urno garanje brez predaha.

Ko iz enega načrta nastaneta dva

Iz tega žaklja sem 2kg zelenjave predelala še v soffritto in ga shranila v skrinjo.

In je ostalo še 6.800 g že očiščene zelenjave!!!

Ne 6 kg vse skupaj, ampak 8.800 g olupljenje, očiščene!

Noro. 

In sem vse nasolila. Dobro, da sem kupila več soli, kot naj bi jo potrebovala, drugače bi morala še iskati odprto trgovino ali zvoniti na vrata sosedom 😉

Lavor za perilo. Brez heca.

A kje sem to nasolila in premešala, te zanima?

V lavorju za oprano perilo!

Sem ga dobro pomila, razkužila, in ko je bilo zmešano, takoj z vsebino v dve ogromni inox posodi.

In naslednji dan sem nadaljevala z delom. Parkrat premešala. Sterilizirala kozarce. Razkužila pokrovčke. Napolnila 20 x 320ml kozarčkov (pa še par majhnih, ker naš mali rad “prodaja”, karkoli, na ulici).

In zdaj jih delim naokoli

In zdaj jih delim naokoli.

Vsem, ki so donirali ali bili pripravljeni donirati kozarčke. Tašči, bivšemu, bivši tašči.

In počasi kozarčkov zmanjkuje 😉

In danes odprem drugi hladilnik (imamo dva: prvi je majhen, drugi pa mikro) in vidim notri vrečo korenja…

Hm. Od kje je pa zdaj to?

Aja, točno. Nisem samo 2kg odvzela iz žaklja za soffritto, še kilogram in pol korenja sem odvzela za kasnejšo uporabo…

Torej: hvala, ampak…

Torej.

Hvala Mali plac in Kmetija Kristan za ogromen žakelj zelenjave, za 9kg namesto 6kg, ampak…

V prihodnje bi raje toliko, kot piše. Oziroma manj.

Dela je veliko. Nimamo vsi tolikšnih posod. Če ne bi imela robota in bi morala vse to delati na roke, pa… Si sploh ne predstavljam…

In ja, rada delim, kar naredim, ampak… tole je malo preveč. Preveč točno v času, ko sta mož in sin zbolela in sta me rabila drugje, ne pri ribanju zelenjave.

2 kg bi bila dovolj. 

Kaj sem dojela nad tistim lavorjem zelenjave

In tam, nad tistim lavorjem zelenjave, sem dojela nekaj zelo preprostega.

Tako je tudi v življenju. Včasih se nam ne ponuja premalo, ampak preveč.

Preveč stvari.
Preveč možnosti.
Preveč vsega naenkrat.

Kakšen je že naslov legendarnega filma: Vse povsod naenkrat:

In ker je “dobro”, ker je “škoda pustiti”, ker je “zdaj priložnost” – vzamemo. Sprejmemo. Naložimo. Shranimo. Zadržimo.

A telo pogosto zelo dobro ve, kdaj je nečesa preveč.

Koliko zares ceniš svoj čas?

Koliko ceniš svoj čas?

Koliko ceniš svoj prostor?

Koliko ceniš stik s seboj in najbližnjimi?

Kaj te vodi bliže k sebi – in kaj te od tega oddaljuje?

Ali si nagnjena h kopičenju, shranjevanju stvari, spominov, občutkov?

Ali se po drugi strani stalno razdajaš?

Kako bi bilo, če bi bila odprta za pritok vsega, kar te podpira, pa tudi dovolila, da se stvari pretakajo skozi tebe?

Da spustiš.
Podariš naprej.
Narediš prostor za novo, živo sveže.

Ko obilje ni kopičenje

Na koncu morda sploh ne gre za to, koliko nečesa zmoremo nesti, shraniti ali obdržati.

Gre za to, koliko življenja si dovolimo zares okusiti.

Nekaj mora dozoreti.
Nekaj mora steči naprej.
Nekaj mora biti podarjeno.
Nekaj odloženo.
In nekaj spuščeno.

Kajti tudi najlepši sadež ni ustvarjen zato, da bi večno ostal na polici.

Ustvarjen je, da nahrani.

In mogoče je tako tudi z nami.

Ne da vse zadržimo.
Ne da vse prenesemo.
Ne da iz vsega naredimo zalogo.

Ampak da ostanemo dovolj žive, dovolj mehke in dovolj pogumne, da prepoznamo, kaj je resnično hranilno — in čemu je čas, da odteče naprej.

Update

Še mesec in naokoli in shramba (ki je nimamo 😉 že lažje diha. Ostalo je samo še 5 kozarčkov 🙂