Ko za hip ujamemo stik

V soboto smo imeli delavnico Čista Esenca Joge Plesa – Zasij v lepoti obilja z Lakšmi.

Lakšmi je seveda hindujska boginja obilja, lepote, rodnosti… pa tudi maje – tančice iluzije, ki tukaj, zdaj, fizično na tem planetu, preprečuje, da bi videli, vedeli, čutili, kdo v resnici smo… Kadar nam uspe, da samo Smo.

Sem.

Bit JE.

Včasih, za kratek trenutek, se nam zazdi, da smo ulovili trenutek stika… z živim v sebi, z vrvežem okoli sebe…

Pa smo spet tam. V vrtincu življenja…

Kaj ustavlja pretok

Bolj kot samo obilje v nas, smo raziskovale, kaj nam preprečuje, da bi obilje našlo pot do nas.
Česa se preveč oklepamo, da bi naredile prostor za razkošje: miru, ljubezni, radosti, zadovoljstva…

Kaj pomeni ravnovesje med prejemanjem in dajanjem?

Da ni naš modus operandi stalno razdajanje.

Ali zadrževanje zase.

Ali celo grabež tudi za tistim, za kar vemo, da nam še ne pripada. Ali ne pripada več.

Kako se pretok ustavi. In kako pretočnost spet vzpostaviti.

Ko delavnica ne ostane samo na blazini

Kar smo prebujale na delavnici, je ostalo živo tudi naslednji dan. Lakšmi me je tudi v življenju vodila k prehodu v obilje.

Most med nama

Po službenih poteh in odsotnostih je bil včeraj končno čas, da sva si z možem namenila nekaj časa drug za drugega, za grajenje mostu med nama, ki, seveda, varuje tudi mladičke, da ne popadajo v razburkane valove življenja.

Včeraj je bila med nama spet čisto druga energija, takšna, ki je že nekaj let, se zdi, spala med nama. So iskre švigale med nama cel dan. Ukradeni poljubi in grabežljivi objemi… 

Kar odločila sem se, da bo tokrat mali, po dolgem dolgem času, lepo zaspal v SVOJI sobi, v SVOJI postelji in spal, vsaj nekaj ur. 

In je res zaspal.

V spalnici pa svečke. Nežna glasba. Strastni in lačni poljubi… 

Ko telo začne spuščati oklep

Nekaj se premika v meni. Po dolgotrajnem, kroničnem stresu, po pol desetletja trajajoči travmi (o tem kdaj drugič, malo po malo si počasi upam tudi to podeliti), ko se je telo stisnilo, da ne bi preveč čutilo, da se ne bi sesulo ali eksplodiralo… se počasi spet mehčam. In počasi počasi, malo po malo, čutim, da lahko začenjam spuščati ta oklep.

Da je varno.

Da sem dovolj močna, da si dovolim biti spet mehka.

V neskončnosti trenutka

In v včerajšnjem valovanju v objemu sem v nekem trenutku dojela, da se mi ni potrebno truditi in požrešno hrepeneče grabiti po združitvi. In sem se v trenutku samo predala. Popolnoma predala. Dih se je ustavil. Čas ni več obstajal. Vihar se je v trenutku polegel v val, ki se je razlival nežno nežno nežno čez naju, skozi naju, skozi Eno, ki sva Bila. V neskončnosti trenutka. V trenutkih neskončnosti…

Pesem o dekletu, ki je odšlo

Tale pesem razliva občutke včerajšnjega dne po mojem telesu.
Sing me a song of a lass that is gone

Kot da ne poje le o dekletu, ki je odšlo, temveč o delu mene, ki se poslavlja.
O stari identiteti. O oklepu, ki me je dolgo varoval, a me ni več znal nositi naprej.
O nečem v meni, kar je hkrati žalovalo in hrepenelo po svobodi.

Vsak prehod je malo smrt in malo rojstvo.
Tudi kadar je lep. Tudi kadar prinese več mehkobe, več lahkotnosti, več radosti.
Tudi takrat si izguba zasluži, da jo za hip opazimo, prečutimo, počastimo.

In potem pride nekaj novega.
Ne bleščeče, ne glasno.
Le bolj živo. Bolj mehko. Bolj radostno.
Kot radovedno vračanje v življenje.

Valovanje življenja

Življenje je stalno valovanje. V nekem trenutku smo na vrhu vala, potem nas vodi čisto na dno, pa se spet povzpnemo na vrh.

Ko telo pokaže, da je bistvo v ravnotežju

Tudi meditacijo Om Shreem Mahalakshmiyei Namaha s Saro Avtar, ki sem jo izbrala za delavnico z Lakšmi in za 40-dnevno sadhano, doživljam vsak dan drugače.

Prvi dan je bil dan učenja. Sem jo ponovila kar nekajkrat, da se mi je vtisnila v meso in se mi zmehčala v gib.

V soboto na delavnici smo se je presenetljivo hitro naučili, potem v krogu, ko smo jo zares plesale, pa sem bila kot pijana in prav nič graciozno se nisem počutila. Zanimivo. Ravno, ko misliš, da delaš prve suverene korake v temo lepote in obilja, telo z neravnotežjem pokaže, da je bistvo v… ravnotežju.

Včeraj pa je bilo spet preprosto tako čudo-vito… Bil je dan ravnovesja med dajanjem in prejemanjem… Radostno plavanje skozi reko življenja. 

Nisem plavala s tokom.

Bila sem tok.