Ta dva tedna sta pa… uh… napeta!

Mali je imel čisto čisto pravi prvi šolski dan. Že zadnji teden avgusta pa so nas posiljevali z vpisi na razne dejavnosti, ko še niti urnik ni bil znan!

Ena informacija z roditeljskega sestanka, kjer je ravnateljev glas nerazumljivo odmeval skozi ozvočenje. Na spletni strani je bilo vse predstavljeno drugače. V eAsistentu še na tretji način. V skorajda grozilnem sporočilu ravnatelja na že četrti in na roditeljskem sestanku z razredničarko po vstopu v šolo na malo bolj logičen, peti način …

In upira se mi na celi črti, ampak zdaj ima naš mali mali škratek uradni urnik, zapolnjen od 6. ure zjutraj (so vztrajali, čeprav ga pred 7.30 tam ne bodo videli, ker “kaj pa če morda kak dan”…) pa do 16.10 popoldan. Z RaP oziroma razširjenim programom. V katerem so »predmeti«, kot so Dobro jutro, prijatelji!, Dober tek, otroci in Domače naloge so fajn.

In taka jajca.

Ja – jajca. Žal ne za pojesti.

Srčno upam, da se tega ne bodo držali kot pijanec plota in bodo imeli otroci lahko tudi kaj nestrukturirane igre. Priložnost za razvijanje socialnih veščin ob prosti igri na igrišču. Po možnosti ne ravno takrat, ko začne na vso moč treskati in deževati, ampak pred ali po tem – čeprav tega mogoče ni na urniku.

In da bodo naloge delali takrat, ko bodo po urah sedenja tega sploh zmožni. Če bodo.

A jim lahko damo malo več prostora za igro, domišljijo, za … otroško raziskovanje?

Na prvi šolski dan smo skupaj z njimi gledali 40 minut dolgo predstavo o Silno vljudnem pujsu in poskušali so nas indoktrinirati v to, kako in na kakšen način naj bi bili bolj vljudni. Vsi: učenci, učitelji, starši …

S tem seveda ni nič narobe, dokler ne pridemo do tega, da ni dovolj, če učenec zjutraj pozdravi: »Dobro jutro!«, ampak mora učiteljici reči: »Dobro jutro, učiteljica.« In sošolcu: »Dobro jutro, prijatelj.«

Mene to malo spominja na socializem in »Dobro jutro, tovarišica Novak«.

To mi diši po vzgoji zaradi vzgoje.

Medtem pa sem si kupila nov zvočnik.

In se je tako zgodilo, da je bilo v enem komadu ptičje žvrgolenje. Prav videla sem, kako je golob poletel skozi odprta balkonska vrata proti izvoru zvoka. Se zaletel v steklo enega okna, pa drugega …

Počasi sem se mu približala, odprla okno, z dlanmi objela prestrašenega goloba in ga usmerila nazaj v svobodo.

In mogoče me je ravno zato ta prizor tako zadel.

Ker zadnje dni povsod gledam urnike, navodila, pravila, razpredelnice, obrazce in pravilne načine, kako naj bi se nekaj počelo.

Pa vendar potrebujemo tudi drugo.

Prostor, kjer ni pravilnega koraka.
Kjer ni treba ves čas vedeti, kaj sledi.
Kjer lahko telo poišče svoj gib, otrok svojo igro, človek svoj ritem.

Verjetno tudi zato pri svojem delu vedno znova iščem ravno to ravnotežje: dovolj strukture, da se počutimo varno – in dovolj prostora, da lahko znotraj nje zadihamo, raziskujemo in smo malo bolj svoji.

Čim manj nepotrebnih okvirov in čim več svobode želim vsem.

Otrokom. Odraslim.

Pa tudi kakšnemu zmedenemu golobu.

In: nimam časa za ustvarjanje slikice, ki bi ustrezala izpovedanemu. Svobodno sem se odločila stopiti ven iz okvirja in jo tokrat naročila pri AI 😉