Ko nekdo išče “kundalini”… in v resnici hoče nekaj drugega

Včeraj po Shakti Danceu (okoli 9. ure zvečer!) sem dobila en čuden klic.

Ne prvič.

Včasih me pokličejo moški, ki na začetku govorijo o dvigovanju kundalini energije, o duhovni rasti, o “prebujenju”.
Vprašajo o krijah, o dihu, o energijskih centrih.

In potem… počasi, po ovinkih, z “beating around the bush”…, počasi pridemo do izrekanja, česa si v resniči želi…

Postane jasno, da jih ne zanima duhovna praksa.

Zanima jih tantra.
Ampak ne tantra kot pot zavesti.
Ne tantra kot sveti odnos do življenja.

Zanima jih rdeča tantra.
Najbrž po bližnjicah in z dvigovanjem nečesa drugega, ne samo energije.

In tukaj se nekaj v meni vedno ustavi (njim pa navadno še ne – tudi ko postavim jasno mejo in razložim, s čim se ukvarjam in oredvsem, s čim ne).

Ker kundalini joga, Shakti Dance, meditacija, dih — to niso flirt linije.
To niso vstopna vrata v seksualizacijo (ženskega) prostora.
To niso “duhovni” izgovori za nekaj, kar ni iskreno in pristno.

To je pot.
In pot zahteva resnico.

Duhovna rast ni senzacija

V svetu, kjer se veliko govori o energiji, se lahko zelo poruši meja med:

• resničnim notranjim delom
  in
• projekcijo želja

med:

• odpiranjem zavesti
  in
• iskanjem bližnjic do ugodja

Kundalini ni igra.
Ni erotični trik.
Ni nekaj, kar “dvigneš”, da dobiš občutek moči.

Je ogenj resnice.
In resnica vedno najprej zahteva spoštovanje.

In potem se spomnim pravljice, ki sem jo povedala včeraj na začetku Joge plesa…

🐾 Pravljica o živali, ki je iskala rob sveta in pozabila svoje ime

Pripovedujejo, da je v gozdu živela žival, ki je nekoč poznala svoje ime.
Nosila ga je v sebi kot droben amulet,
kot nekaj, kar jo je držalo skupaj.
Ime jo je ločevalo od trave. Od vetra. Od noči.

Ko je pila iz potoka, je bila ona tu, voda tam.
Ko je gledala nebo, je bilo nebo visoko, ona pa majhna.
Ko je tekla skozi travo, je čutila,
da se mora prebiti skozi življenje, kot skozi goste veje.

Nekega dne je zaslišala šepet ptic:
da obstaja kraj, kjer se svet konča.
Tam, pravijo, se začne resnica.

Žival je odšla na pot, da bi poiskala resnico.

Hodila je po poti, ki je ni bilo na nobenem zemljevidu.
Ni bila steza, bolj sled —
kot dih, ki se za trenutek zariše v mrzlem zraku.

Hodila je mimo dreves, ki so nemo stala ob sivi poti kot stražarji.
Mimo korenin, ki so šepetale v jeziku zemlje.
Mimo tišin, ki so dišale po mahu, smoli in noči.

In bolj ko je hodila, manj je vedela,
kaj sploh išče.

Na koncu poti ni bilo roba.
Ni bilo prepada.
Samo vrh hriba in tišina, gosta kot volna.

Tam je stalo nekaj, kar ni bila hiša in ni bil tempelj.
Samo kos lesa —
gladek, topel,
kot da v sebi skriva poletje.

Žival se ga je dotaknila.

In v tistem dotiku se je zgodilo nekaj čudnega:
gozd ni več stal okoli nje.
Gozd je stal tudi v njej.

Vonj smole se je razgrnil kot spomin, ki ni bil njen,
pa vendar starodavno domač.

Potok v dolini ni bil več zvok,
temveč utrip.
Veter ni bil več zunaj,
temveč dih, ki se je zgodil tudi v njej.

Žival je hotela izgovoriti svoje ime,
a ga ni več našla.

Namesto imena je prišla tišina.

In v tej tišini je zaslišala vprašanje,
ki ni bilo vprašanje:

Kaj ostane, ko nehaš biti ločen?

Ni odgovorila.
Ni bilo treba.

Ločenost je bila samo misel,
ki jo je nosila s sabo kot težek plašč.

Ko jo je slekla,
ni našla roba sveta.

Našla je nekaj drugega:
da nikoli ni bila zunaj.

Ko je odšla, ni odšla nikamor.
Ko se je vrnila, se ni vrnila nikamor.

Samo korak je naredila —
in svet je hodil z njo.

Pravijo, da jo še danes včasih vidiš v gozdu,
mirno, brez naglice,
kot da je del nečesa,
česar ni mogoče imenovati.

In če se ji približaš dovolj tiho,
boš morda tudi ti za trenutek pozabila,
kje se končaš.

Resnica je v tem, kar ni izgovorjeno

Nekateri ljudje iščejo “duhovnost”, da bi se izognili resnici.
Da bi oblekli željo v lepše besede.

Ampak resnična duhovna pot je ravno obratno:

Ne olepša te.
Razgali te.

In jaz sem tukaj, da držim prostor za tiste, ki resnično želijo rasti.
Ne za tiste, ki bi radi uporabljali energijo kot masko.

Kundalini ni vaba.
Shakti ni objekt.
Ženska energija ni storitev.

Je svetost.

In sveto zahteva mejo.

Kaj tantra je … in kaj tantra ni

Tantra v svojem izvoru ni “tehnika za več užitka”.
Tantra je pot prisotnosti (in pristnosti!).
Je duhovna praksa, ki vključuje telo, dih, energijo in zavest.

A tantra ni izgovor za prestopanje meja.
Ni povabilo v seksualizacijo prostora, kjer ljudje iščejo zdravljenje, stik in rast.
In ni bližnjica do intimnosti brez spoštovanja.

Resnična tantra se začne pri etiki.
Pri resnici.
Pri zrelosti.

---

Manifest prostora Bit-Je (varen krog)

Na Bit-Je ustvarjam prostor, kjer je telo sveto.
Kjer je energija občutljiva.
Kjer je gib molitev.

To ni prostor za projiciranje želja.
To ni prostor za igranje vlog.
To je prostor za resnično srečanje s sabo.

Vsak, ki vstopi, je povabljen v spoštovanje:
do sebe, do drugih, do poti.