Sobotni Shakti krog z energijo Kali me je popeljal globoko – v preobrazbo, v žalovanje, v ustvarjanje in v tisto skrivno moč, ki se rodi, ko se srce odpre v pris(o)tnosti drugih žensk. To je zgodba izza kulis delavnice Čista Esenca Joge Plesa – Preobrazi sence s Kali.
Na začetku delavnice sem si tiho ponovila starodavne afirmacije kundalini joga učiteljev: »Nisem ženska. Nisem moški. Nisem osebnost. Učitelj sem.« In sem (za)upala, da me bo vodilo tisto, kar je večje od mene. In je steklo.
A nekatere so vseeno začutile, da sem prišla s sivim oblakom, ki me še ni povsem zapustil.
V petek ponoči, ko smo se vrnili domov s prijateljevega rojstnega dne, smo našli našo mucko Pixie mrtvo na tleh v kopalnici. Ovratnico je imela zataknjeno čez gobček. Veterinar je rekel, da se je verjetno zadušila z lastno slino, ko se je poskušala osvoboditi.
Upala sem, da ji bom morda še vdahnila življenje — bila je še topla in tako domače mehka… Dajala sem ji umetno dihanje, jo masirala, čeprav sem v resnici čutila, da je že šla… preko.
Le uro prej jo je crkljal moj najstarejši. Posnela sta video. Če bi ostal samo še malo… Če bi mi prišli domov nekaj minut prej…
Naša srednja je čisto pretresena. Odkar smo dobili Pixie, jo je bilo stalno strah, da bo nenadoma umrla — razvila je svoje rituale pred spanjem, da bi jo »zavarovala«. Najmlajši je njen odhod sprejel bolj pragmatično, a ga žalost na trenutke vseeno preplavi.
V soboto me je čakala skoraj vsa priprava delavnice — kar se je sicer dolgo kuhalo v glavi, je bilo treba pretvoriti v fizični obstoj: materiali, parfumčki… ker je bil tudi ta teden mali le en dan v vrtcu. Spala sem komaj dve uri in v taki energiji nisem zmogla sesti k ustvarjanju.
Potem pa sem se spomnila na parkeljne, njihove jezike — in na to, kako se vse pravzaprav sklada tudi z energijo Kali. Začela sem mesiti testo, iz katerega bi morala pripraviti hlebce že prejšnji dan, pa ni bilo časa. In sem namesto hlebčkov oblikovala parklje.
Mesenje testa in peka kruha sta me že večkrat rešila. Ustvarjanje tako čudežno pomaga tudi pri predelavi notranjega sveta.
Od tam naprej je dan stekel. Do delavnice sem delala, čarala in ustvarjala v ravno pravem toku, da se nisem popolnoma izčrpala (ampak celo napajala) in da je bilo vse postorjeno.
In neskončno sem hvaležna Ani Štante – Anin kotiček za zvočno kopel namesto končne sprostitve na delavnici. Res sem potrebovala tistih nekaj trenutkov, ko sem lahko tiho sedla v svoj dih, si malo oddahnila in spustila tudi kakšno solzico, za katero prej ni bilo časa. Hvala, Ana.
Hvala tudi vsem prisotnim za pristnost. <3 Srce se dotakne srca. Moje zgodbe, ki me je takrat prežemala, pa takrat nisem delila z vami, saj nisem želela, da bi vplivala na vaše procese ali jih zasenčila.
Na življenje in LJUBeZEN.
