Sprejemanje sebe: začni pri sebi

Sprejemanje sebe ni konec poti. Je kraj, iz katerega se lahko pot zares začne.

Sprejemanje se lepo sliši.

Dokler ne pridemo do tistih delov sebe, ki bi jih najraje popravile.

Do utrujenosti.
Do dvoma.
Do telesa, ki danes ni takšno, kot bi si želele.
Do obraza, na katerem opazimo novo gubico.
Do občutkov, ki se nam zdijo neprimerni.
Do odločitve, ki bi jo danes sprejele drugače.
Do svojih odzivov, ki nam niso všeč.

Tam postane sprejemanje nekoliko manj romantično.

In veliko bolj resnično.

Sprejemanje ni isto kot vdaja

Včasih se sprejemanju upiramo, ker ga razumemo kot:

»Takšna pač sem.«

Kot da bi s sprejemanjem sebe zaprle vrata spremembi.

A pravo sprejemanje ni odpoved rasti.

Prav nasprotno.

Težko se spreminjamo iz prostora nenehnega notranjega boja. Če ves čas stojimo nasproti sebi in si dopovedujemo, da bi morale biti drugačne, boljše, mirnejše, vitkejše, pogumnejše, bolj disciplinirane, manj občutljive, je ogromno energije porabljene že samo za ta boj.

Sprejemanje pomeni nekaj drugega:

Takšna sem v tem trenutku.

Ni nujno, da mi je vse všeč.
Ni nujno, da želim pri vsem ostati.
Toda ni mi treba čakati na boljšo različico sebe, da bi lahko bila na svoji strani.

In od tu se lahko začne sprememba.

Ne iz kaznovanja.

Iz odnosa.

Kako govoriš sama s seboj?

Včasih zelo lepo govorimo o sočutju, sprejemanju in ljubezni.

Potem pa poslušamo svoj notranji govor.

»Kako sem lahko spet to naredila?«
»Groza, kako izgledam.«
»Zakaj ne morem biti normalna?«
»Spet mi ni uspelo.«

Besede, ki jih ne bi nikoli izrekle nekomu, ki ga imamo rade, brez težav namenimo sebi.

Zato je lahko zelo preprosta praksa sprejemanja samo to, da naslednjič, ko se ujameš pri takšni misli, za trenutek obstaneš.

In se vprašaš:

Bi tako govorila nekomu, ki ga imam rada?

Če je odgovor ne, ni treba misli izbrisati ali jo na silo zamenjati s pozitivno afirmacijo, ki ji sploh ne verjameš.

Poskusi jo samo povedati še enkrat.

Tokrat tako, da ostaneš na svoji strani.

Telo ne potrebuje vedno popravljanja

Naše telo je pogosto prvo bojišče.

Gledamo ga, merimo, primerjamo, ocenjujemo.

In obraz je pri tem posebno zanimiv prostor. Vsak dan ga gledamo v ogledalu. Na njem hitro opazimo utrujenost, napetost, staranje, spremembe.

Kaj pa, če bi ga kdaj namesto z očmi pogledale z dlanmi?

Ne zato, da ga pomladimo.

Ne zato, da bi zgladile vse gubice.

Samo zato, da ga začutimo.

Majhen ritual: nekaj minut zavestnega dotika obraza

Masažo obraza lahko zelo preprosto vključimo v vsakodnevno nego.

Ob nanosu kreme ali še bolje – obraznega olja si vzemi nekaj minut več.

Najprej položi dlani na obraz in za trenutek samo obstani.

Nato počasi:

• sprosti čeljust in jo nežno zmasiraj s krožnimi gibi
• z blazinicami prstov potuj po licih navzgor in navzven
• nežno se dotakni področja okoli oči
• pogladi čelo od sredine proti sencam
• s prsti zmasiraj lasišče
• na koncu ponovno položi dlani na obraz

Ni treba, da iz tega narediš še eno obveznost.

Ni treba šteti ponovitev.

Nič ni treba narediti »prav«.

Bolj kot tehnika je pomembna kakovost dotika.

Kako se dotikaš sebe, ko ničesar ne poskušaš popraviti?

Morda lahko ob tem samo pomisliš:

To je moj obraz. To sem jaz. In danes se ga dotikam z nežnostjo.

Palmaroza: vonj kot sidro

Ob takšni praksi rada posežem tudi po palmarozi.

Njen nežen, nekoliko rožnat vonj lepo spremlja teme sprejemanja, mehkobe in vračanja k sebi. Vonj lahko postane majhno sidro, ki nas spomni, da se za nekaj trenutkov ustavimo in se vrnemo iz glave v telo.

Aromaterapija je lahko prav to.

Ne nekaj velikega in zapletenega, ampak droben ritual, ki vsakdanjemu trenutku doda zavest.

Vonj.
Dotik.
Dih.

In nekaj minut, v katerih nisi projekt, ki ga je treba izboljšati.

Sprejemanje se v telesu uči drugače

O sprejemanju lahko veliko razumemo.

Toda nekaj drugega je, ko ga začnemo vaditi skozi telo.

Ko ostanemo z občutkom.
Ko dihamo skozi nelagodje.
Ko se premaknemo brez potrebe, da bi bil gib lep.
Ko začutimo, kje se držimo in kje se lahko nekoliko zmehčamo.

Takšni procesi so tudi jedro mojega dela.

V Čisti Esenci in Jogi plesa v objemu aromaterapije se skozi daljše obdobje vračamo prav k temu: da uvid ne ostane samo misel, ampak dobi čas, da se skozi prakso, telo, dih, gib, zgodbo in ritual počasi naseli tudi v življenju.

Ker nekatere stvari razumemo zelo hitro.

Zaživimo pa jih precej počasneje.

In morda je prav to v redu.

Začni pri sebi

Sprejemanje ni cilj, ki ga nekoč dosežemo in nato nikoli več ne podvomimo vase.

Je odnos.

Vsakič znova se lahko odločimo, ali bomo ob sebi ali proti sebi.

Tudi kadar nam nekaj ni všeč.
Tudi kadar želimo nekaj spremeniti.
Tudi kadar smo utrujene, razočarane ali izgubljene.

Morda se prava sprememba ne začne z vprašanjem:

Kaj moram pri sebi popraviti?

Ampak z nekoliko težjim:

Ali lahko najprej ostanem ob sebi takšna, kot sem zdaj?

Od tam se lahko začne marsikaj.

Tudi pot globljega raziskovanja sebe, če jo čutiš. Več o 9-mesečnem procesu Čista Esenca lahko prebereš tukaj.

Afirmacija za konec:

Sprejemam se takšna, kot sem, in si dovolim rasti.